Uvod

Pozdravljeni! Za uvod bi vam rad povedal malo o našem delu v Domžalah. V petek sta prišla David in Neves Okorn na montažo folij na okna in pripravljeni smo se dobiti in moliti. To mora biti prvi korak, ker je vse zanič brez Boga in Njegovega Duha. Nedavno sem gledal dokumentarec o Martynu Lloydu Jonesu. Kako lepo je bilo slišati vse, kar je storil Bog v Walesu in Angliji skozi njega. Ni imel Lloyd Jones “fancy” službe. Molil je in zaupal v Boga in v Božjo besedo, da je resnična in mogočna. Le v te dve stvari. Mi lahko počnemo isto. Rezultati pa so Božji. Torej se bomo zadnji teden tega meseca dobili tam in molili, da bi Bog deloval v Domžalah. Februarja začnemo s preučevanjem Svetega pisma in gremo naprej. Naslednje nedeljo bo list z dvema seznamoma, na kateri se lahko vpišeš, če bi rad dobil po emailu novice o dogodkih tam (mogoče imaš stike, ki jih lahko povabiš), ali če bi rad dobil novice o našem delu tam, tako da lahko moliš za nas in to delo bolj natančno.

Štejem si v čast, da imam to priložnost, da stojim pred vami z Božjo besedo v rokah, z Jezusom v srcu, z izjemno ženo in čudovitima sinovoma. Ne prislužim ali zaslužim si ničesar razen Božjega srda. Vendar zaradi Jezusa imam novo življenje, novo pot, nov cilj oz. destinacijo, in sicer na kratko imam novo usodo.

Najdemo podobno situacijo pri Abrahamu v četrtem poglavju pisma Rimljanom. To celo poglavje bomo prebrali, vseeno pa najprej moramo govoriti malo o Abrahamovi zgodbi.

Lahko rečemo, da je bil prvi Jud (ne kako) in kakor boš videl v prvi vrstici besedila, so imeli v tistem času Abrahama za njegovega praočeta. Imeli pa so prav. Bog ga je poslal iz domovine v tujino. Dal mu je obljubo, da bo Abraham oče velikega naroda. Bog mu je dal tudi obred obrezovanja. To je ozadje in temelj tega besedila. Zdaj preberemo to poglavje!

Odlomek

Rimljanom 4:

1 Kaj bomo torej rekli, da je dosegel Abraham, naš praoče, po mesu? 2 Če je bil namreč Abraham opravičen po delih, se ima s čim ponašati. Vendar ne pred Bogom. 3 Kaj namreč pravi Pismo? Abraham je verjel Bogu in to mu je bilo šteto v pravičnost. 4 Kdor dela, temu se plačilo ne daje po milosti, ampak kot dolžno izplačilo. 5 Kdor pa ne opravlja del, ampak veruje v tistega, ki opravičuje brezbožneža, temu se njegova vera šteje v pravičnost. 6 Tako tudi David blagruje človeka, ki mu Bog prišteva pravičnost brez del:

7 Blagor tistim, ki so jim nepostavnosti odpuščene in so jim grehi pokriti; 8 blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva greha.

9 Se torej blagrovanje nanaša na tistega, ki je obrezan, ali tudi na tistega, ki je neobrezan? Pravimo namreč: Vera je bila Abrahamu šteta v pravičnost. 10 Kako mu je bila torej prišteta? Ko je bil obrezan ali ko je bil neobrezan? Ne, ko je bil obrezan, temveč ko je bil neobrezan. 11 Saj je znamenje obreze dobil kot pečat pravičnosti iz vere, ki jo je imel, ko je bil še neobrezan. To pa zato, da bi postal oče vseh neobrezanih, ki verujejo, da bi se pravičnost prištela tudi njim. 12 Obenem pa naj bi postal tudi oče obrezanih, in sicer tistih, ki niso samo obrezani, temveč tudi hodijo po stopinjah vere, ki jo je imel naš oče Abraham, preden je bil obrezan.

13 Kajti obljuba, ki je bila dana Abrahamu ali njegovemu potomstvu, da bodo dediči sveta, ni bila dana po postavi, ampak po pravičnosti, ki izvira iz vere. 14 Če bi namreč postali dediči tisti, ki se sklicujejo na postavo, bi se vera izvotlila, obljuba pa bi bila brez učinka. 15 Kajti postava povzroča jezo. Kjer pa ni postave, tudi ni prestopka. 16 Potemtakem postajamo dediči po veri, tako da je dedovanje iz milosti in da je obljuba zagotovljena vsemu potomstvu, ne samo tistemu, ki izvira iz postave, ampak tudi tistemu, ki izvira iz vere Abrahama, ki je oče nas vseh, 17 kakor je pisano: Postavil sem te za očeta mnogih narodov, pred Bogom, kateremu je verjel, in ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni. 18 Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: Tako bo s tvojim potomstvom. 19 In vera se mu ni omajala, čeprav je videl, da mu je telo že zamrlo, saj je imel nekako sto let, in da je Sari naročje omrtvelo. 20 Ob Božji obljubi ni podvomil v neveri, marveč se je v svoji veri še okrepil in izkazal čast Bogu, 21 popolnoma prepričan, da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti.

22 Zato mu je tudi bilo to šteto v pravičnost. 23 To, da mu je bilo šteto, pa ni bilo zapisano samo zaradi njega, 24 temveč tudi zaradi nas. Saj bo šteto tudi nam, ker verujemo vanj, ki je obudil od mrtvih Jezusa, našega Gospoda: 25 on je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja.

Vera brez del

Ta odlomek se vrti okoli opravičenja in tega, kako je prišel Abraham in pridemo mi do opravičenja. Torej nam je treba odgovoriti na to vprašanje, kaj je opravičenje. Verjetno je zmeda v slovenščini kot obstaja v angleščini. Pri nas ko uporabljamo danes to besedo, mislimo, da govorimo o izgovorih ali opravičilih. Isto je, ko uporabljamo glagol “to justify”, in sicer opravičevati. Na primer “Bog opravičuje” v Pismu Rimljanom 8:33. Pavel pa uporablja to besedo na poseben način s posebnim pomenom. Kmalu bom to razložil, vendar bi rad omenil, da mislijo nekateri, da obstaja nestrinjanje med Pavlom in Jakobom. Danes nimamo dovolj časa, da bi govorili o tem, temveč naj bo dovolj, če rečem, da tega nestrinjanja ne obstaja, da je razlika perspektiv. Pavel je govoril in pisal o eni stvari, Jakob pa o drugi. Skupaj dobimo celo sliko.

Pavelov del slike opravičenja je nekaj sodnega. In ne govori o procesu vendar o izjavi oz. deklaraciji.¹ Bog je sodnik, pravičen in najboljši in najvišji ter zadnji sodnik. Od prvega poglavja do konca tretjega tega pisma je dokazal Pavel krivdo vseh—brez izjeme. Potem je omenil opravičenje. Kaj je to? To je, kdaj Bog izjavi, da je grešnik pravičen. Ni več grešen pred Bogom! To je uradna deklaracija oz. odločitev od najvišjega sodnika. Če se bi zgodilo v Sloveniji, bi bila štampiljka zraven! Temveč kako je to možno, da bi pravičen in pošten sodnik proglasil grešnika za pravičnega. Zaradi Jezusa! Zadnjič ko smo slišali pridigo o pismu Rimljanom od Josha, smo našli odgovor. Opravični smo po veri v Jezusa zaradi Božje milosti.

Zdaj bo Pavel uporabil Abrahamovo življenje kot primer tega. No, v tistem času je nastalo vprašanje, kako je bil Abraham odrešen? On je bil njihovi praoče in vzor in vzorec. Torej so mislili prav, da kakor je bil on odrešen, drži za njih. Marsikdo je mislil, da je bil odrešen Abraham le zaradi njegovih dobrih del. Rekli so take stvari: “Abraham ni grešil proti Bogu.”, “Glede slave oz. časti ni nobenega kot on.” in tako naprej.² Mnogi drugih pa so verjeli, da so njegova dobra dela sodelovala z vero tako, da je bil odrešen, in sicer opravičen.

Pavel se je lotil te točke in jasno je njegov odgovor. V drugi in tretji vrstici je napisal: “Če je bil namreč Abraham opravičen po delih, se ima s čim ponašati. Vendar ne pred Bogom. 3 Kaj namreč pravi Pismo? Abraham je verjel Bogu in to mu je bilo šteto v pravičnost.” (Rim. 4,3-4) Kot je razložil Josh prej, je Jezus opravil vso pravičnost in ta pravičnost je na njegovem računu. Naš greh je dal Bog na Jezusa. Izaija je rekel, “Gospod pa je naložil nanj (na Jezusa!) krivdo nas vseh.” (Iz. 53,6) Drugje piše Pavel, “Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem.” (2 Kor. 5,21)

Bog je nakazal kot na banki naš greh (in Abrahamov greh) z našega računa na Jezusov račun in z njegovega računa smo dobilo nazaj Jezusovo pravičnost (skoraj kot dobroimetje). Ampak kako, zakaj? Po veri brez del.

“Kdor dela, temu se plačilo ne daje po milosti, ampak kot dolžno izplačilo.” (Rim. 4,4) Bog nam ne dolguje sploh ničesar. Temveč če dobimo to pravičnost po milosti po veri, je to torej darilo. Lahko pa sprejmemo to.

“Kdor pa ne opravlja del, ampak veruje v tistega, ki opravičuje brezbožneža, temu se njegova vera šteje v pravičnost.” (Rim. 4,5) Opazimo to, kogar Bog opravičuje. Spomnimo se, da je to opravičenje deklaracija, da je ta človek popolnoma pravičen pred Bogom. A Bog opravičuje tistega, ki je pošten? Ne! Sveto pismo pravi, da “je Bog resničen, vsak človek pa lažniv.” (Rim. 3,4) Kaj pa tistega, ki je pravičen? Spet piše, da “ni pravičnega, niti enega”. (Rim. 3,10) Bog opravičuje brezbožneža. Tisti, ki so hudobni, tisti, ki so zlobni, tisti, ki so grešni, tisti imajo upanje! Če verjameš, da ti Bog dolguje karkoli, nimaš upanja. Če misliš, da lahko terjaš kaj od Boga, nimaš prav. Vendar če si reven, grešen, zloben, hudoben, brez upanja v tem svetu in v naslednjem, če veš, da si kriv, si potem podoben Abrahamu. On je bil opravičen po veri brez del. Ti tudi lahko!

Vera brez obredov

Kaj pa obredi? Seveda so pomembni. Stara zaveza jih je polna. Zelo pomembna sta dva celo nam, namreč krst in Gospodova večerja. Vemo, da je dal Bog Abrahamu obred obrezovanja. Kakšna je bila povezava med opravičenjem in obrezovanjem? Veliko Judov je verovalo, da je bilo ključno. Kaj sta rekla Stara zaveza in potem Pavel o tem? Pavel bo razložil.

“Se torej blagrovanje nanaša na tistega, ki je obrezan, ali tudi na tistega, ki je neobrezan? Pravimo namreč: Vera je bila Abrahamu šteta v pravičnost. 10 Kako mu je bila torej prišteta? Ko je bil obrezan ali ko je bil neobrezan? Ne, ko je bil obrezan, temveč ko je bil neobrezan.” (Rim. 4,9-10) Katero se je najprej zgodilo, da je bil Abraham opravičen, ali da je bil obrezan? Enostavno je. Najprej je bil opravičen. Ampak če je to opravičenje odvisno od obrezovanja, t.j. na splošno od obredov, kako je to možno? Ni možno! Pavel je hotel poudariti to, da je bil opravičen Abraham samo zaradi vere brez obredov.

Kakšen je bil pomen obrezovanja? Pavel ima odgovor na to. “Saj je znamenje obreze dobil kot pečat pravičnosti iz vere, ki jo je imel, ko je bil še neobrezan. To pa zato, da bi postal oče vseh neobrezanih, ki verujejo, da bi se pravičnost prištela tudi njim.” (Rim. 4,11) Torej, da bi se to pravičnost prištela tudi nam! Bilo je znamenje. Zakaj krstimo vernike po veri z jasnim pričevanjem vere v Jezusa? Ker je javno pričevanje vere! Spet in spet v Novi zavezi je krst znamenje notranje spremembe.

Dober primer je ta tat, ki je bil križan zraven Jezusa. Imel je vero v Jezusa, ni pa imel časa za krst. A ga bomo videli v nebesih? Ja, seveda. Jezus je rekel, da bo on tistega dne v raju z njim! (Lk. 23,43)

Torej lahko rečemo s Pavlom, da je opravičenje po milosti po veri brez del brez obredov.

Vera brez postave

Od trinajste vrstice do šestnajste vrstice razlaga Pavel, da je opravičenje brez postave. Nimamo dovolj časa, da bi govorili veliko o tem. Na kratko bi rekel, da je razlog za to enstaven, in sicer ni bil (in ni zdaj) namen postave. Dober povzetek tega je v prejšnjem poglavju. Rimljanom 3,20 pravi, “Kajti noben človek se ne bo opravičil pred njim (t.j. pred Bogom) z deli postave, kajti postava nam le omogoča, da spoznamo greh.”

Druga stvar je pomembna v tem delu. Tukaj je prva raba besede »obljuba« v tem odlomku. O tem bom govoril kmalu.

Torej imamo do sedaj to: opravičeni smo po milosti po veri brez del, brez obredov, brez postave in še en brez, in sicer brez vida.

Vera brez vida

Ni bilo očitno, da se bo ta obljuba uresničila. Ko je dobil Abraham obljubo od Boga, da bi postal oče mnogih narodov, je bil star človek s staro ženo. Zdelo se mu in njegovi ženi, da ni mogoče. Fizično, medicinsko je bilo nemogoče, toda kljub vsemu temu je Abraham zaupal Bogu. To je vera, da vemo, kdo je Bog, in da mu zaupamo. Ni sistem nauka. To je drugi pomen in pomemben pomen, vendar ni glavni v Svetem pismu. Pred kratim sem se pogovoril z modro osebo, ki mi je dal dobre točke o tem in zdaj vam jih bom povedal. Ime mu je Josh Patty. V resnici so vsaj štiri pridige v tem poglavju in mogoče bo nekege dne pridigal Josh te točke popolnoma!

Najprej vidimo, da je Abraham imel vero v Božjo obljubo. Vrstici dvajset in enaindvaset sta dober primer tega. “Ob Božji obljubi ni podvomil v neveri, marveč se je v svoji veri še okrepil in izkazal čast Bogu, 21 popolnoma prepričan, da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti.” (Rim. 4,20-21) O teh vrstici bom več govoril, vendar je zaenkrat pomembno opaziti to, od koga je ta obljuba. Božja obljuba je. Od Boga. To je pomemben temelj. Če govori Bog Svetega pisma, je torej vse, kar govori, resnica. To je njegov karakter in značaj. Naš Bog ni podoben grškim ali rimskim bogovom, ki so bili sleparski in goljufivi. On je pravičen in pošten. Na primer o našem Bogu je napisal avtor pisma Hebrecem to: “Oklepajmo se neomajne izpovedi upanja, ker je on, ki je dal obljubo, zvest.” (Heb. 10,23) Pavel je rekel, “On, ki vas kliče, je zvest in bo to izpolnil.” (1 Tes. 5,24) Naj zaupamo Božji besedi!

Potem je omenil Josh, da je Abrahomova vera v Božji moči. V vrstici 17 vidimo, da ima Bog oblast in moč nad življenjem in smrtjo ter nad stvarjenjem. “Kakor je pisano: Postavil sem te za očeta mnogih narodov, pred Bogom, kateremu je verjel, in ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni.” (Rim. 4,17) Če je Bog tako močan, silen in govori resnično, naj mu zaupamo. Ni nobene naloge pretekže zanj. Ni nobenega problema prezapletenega za Boga. Ni nobenih okoliščin prezloveščih ali obupnih za našega Boga. Ob naših najtemnejših trenutkih je Bog še vedno vsemogočen. V naših katastrofah je Bog prisoten in še vedno za nas skrbi. Eden je rekel, “V temi ne dvomi o tem, kar si veroval v svetlobi.” Spet vidimo v 21. vrstici isti pojem. Abraham je bil “popolnoma prepričan, da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti.” (Rim. 4,21) To pa je dober prehod do zadnje točke. Abraham je veroval v Boga kljub nasprotnim informacijam.

Imel je veliko razlogov, zakaj ne bi postal oče, kaj šele oče mnogih narodov. Star je bil. Bil je v tujini. Žena je bila prestara, da bi rodila otroka, a je imel Bog načrt! To velja tudi za nas. Prebral sem odličen citat od Johna Calvina o tem:

“Spomnimo se tudi, da je situacija vseh nas enaka Abrahamovi. Vse okoli nas je v nasprotju z Božjimi obljubami: On obljublja nesmrtnost; mi smo obdani s smrtnostjo in propadanjem. On pravi, da nas ima za pravične; mi smo prekriti z grehi. On pričuje, da nam je naklonjen; zunanje okoliščine grozijo z njegovim srdom. Kaj moramo potem storiti? Z zaprtimi očmi moramo preko sebe in stvari povezanimi z nami, da nič ne more preprečiti, da bi verjeli, da je Bog resničen.”³

Mogoče bi rad ti zastavil to vprašanje: vse to se tiče Abrahama. Kaj pa mene? Pavel ima jasen odgovor. “Zato mu je tudi bilo to šteto v pravičnost. 23 To, da mu je bilo šteto, pa ni bilo zapisano samo zaradi njega, 24 temveč tudi zaradi nas. Saj bo šteto tudi nam, ker verujemo vanj, ki je obudil od mrtvih Jezusa, našega Gospoda:” (Rim. 4,22-24) Ta odlomek je za nas danes. Če je imel Bog Abarahama za pravičenega zaradi vere brez del, brez obredov, brez postave, kljub temu, da ni bilo očitno Abrahamu, kako in zakaj, je potem možno tudi za nas.

Kaj naj torej storimo mi s tem? Najprej moramo verjeti v evangelij, mu zaupati. Bog “je obudil od mrtvih Jezusa, našega Gospoda: 25 on je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja.” (Rim. 4,24-25) Čeprav smo kristijani, so nenehni valovi čustev, strahu, nadutosti, ki nas spodbujajo k zaupanju v dela, v postavo ali seznam pravil, v obrede, v to, kar je vidno in ne v njega, ki je nevidni Bog.

To sporočilo naj prinašamo vsem Slovencem, ki ne vejo. Iščejo pomoč, mir z Bogom, in vedno najdejo le več dela, več pravil, več obupanosti, ne miru. Vendar kaj je posledica tega opravičenja, ki je utemeljeno na Božji besedi, tega opravičenja, ki je po milosti, po veri? Rimljanom 5,1-2 piše: “1 Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo.” Lahko oznanjamo mir z Bogom vsepovsod po svovem Gospodu Jezusu Kristu. Poleg tega, naj živimo v miru. Ko pridemo do težav, se obŕnem na Jezusa. Ko izgleda slabo, se spomnimo, da imamo večno življenje zaradi Jezusa, ne zaradi nas in gremo naprej z vero. Ko grešimo, Gospodu priznamo in gremo naprej. Kot Abraham. Z Bogom. Z Jezusom. Do konca življenja in sveta! Amen.